Intervju / 8. 09. 2025

Zaupanje v zgodovino: Katedrala Notre-Dame taka kot nekoč

Profesor Carlo Blasi, profesor za restavriranje na Univerzi v Parmi in svetovalec za vodenje restavratorskih del, pojasnjuje kompleksnost obnove katedrale Notre-Dame v Parizu.

Profesor Carlo Blasi, svetovalec za vodenje restavratorskih del, pojasnjuje kompleksnost obnove katedrale Notre-Dame.

Sodelovali ste pri projektu restavriranja ter obnove streh in obokov katedrale Notre-Dame, pri čemer ste se posebej posvetili reševanju težav s konstrukcijsko stabilnostjo. Kakšni posegi so bili izvedeni na obokih katedrale?

Znotraj objekta Notre-Dame so se izvajala tako rekonstrukcijska kot restavratorska dela, saj sta se del obokanega stropa na križnem kvadratu in del rebrastih obokov v prečni ladji zrušila in ju je bilo treba obnoviti. Na obokih, ki se niso porušili, pa so potekala sanacijska dela utrjevanja. Bili so namreč poškodovani zaradi požara na zunanjem delu in so se začeli razslojevati – zgornja plast je v številnih primerih odstopila, na notranji strani pa so se pojavile razpoke. Zato smo vse skupaj ojačali, da bi povrnili prvotno trdnost in debelino obokov.

Kakšne so bile težave s konstrukcijsko stabilnostjo?

Z vidika splošne stabilnosti je bilo zagotovilo že to, da je velik del teh obokov bil tam dobrih 800 let, kar je bilo zanesljivejše od morebitnega virtualnega modeliranja. V katedrali Notre-Dame ni bilo posebnih razpok ali nestabilnih mest, razen v zelo majhnem obsegu na vrhu zidov. Lahko rečemo, da je bilo fiziološko obnašanje konstrukcije skozi stoletja dobro. Težave niso bile toliko povezane s stabilnostjo, tj. kaj bi se lahko zgodilo, če obokom povrnemo prvotno

obliko, kot je to izrecno zahtevalo francosko ministrstvo za kulturo, temveč z ugotavljanjem, katere dele, ki so ostali nevarni, je treba odstraniti, da ne bi prišlo do šibkih točk. Tako so bili odstranjeni razmajani kamni, ki so bili zaradi porušitve premaknjeni in ne več dovolj stabilni, zamenjali pa smo jih z novimi kamni iste vrste. Potem je bilo treba sanirati še poškodbe zunaj, na ločnih opornikih, kjer je svoje prispeval tudi Mapei. Pred požarom je bila na teh mestih

mavčna prevleka, zaščita, v Franciji zelo pogosto uporabljeni material. Prevleka je vsaj delno ščitila opornike, saj je mavec zelo dober toplotni izolator, vendar je bil velik del tega s požarom uničen. Po skrbni analizi razpoložljivih rešitev je bila sprejeta odločitev, da se uporabi malta, s katero je mogoče v celoti obnoviti prvotno debelino (ali jo celo povečati za

1–2 cm), vendar s konstrukcijsko vrednostjo, ki je mavec ne bi mogel zagotoviti. Zato smo sklenili, da se uporabi

material, ki bi lahko zagotovil dobro odpornost tudi znotraj stikov, kjer je prvotno malto »zapekel« požar. To so odstranili, stike odprli in poglobili ter tako za stike kot celotno zunanjo površino uporabili malto PLANITOP HDM RESTAURO.

Zakaj ste uporabili mikroarmirano malto?

To je bilo nujno zaradi stanja konstrukcij, kjer smo jo uporabili – ni šlo namreč le za obnovo površine, ampak tudi za to, da malta dobro prodre v globino stikov, zagotovi odličen oprijem ter s tem ustrezno stopnjo strižne in natezne trdnosti.

Da bi preverili, kako je mogoče malto preprosto uporabiti v stikih, so izvedli vzorčne preskuse, pri čemer so se uporabili izdelki različnih podjetij. Rezultati teh preskusov so pokazali, da je bila uporaba malte PLANITOP HDM RESTAURO lažja in učinkovitejša od vseh drugih izdelkov.

Mikroarmirana malta PLANITOP HDM RESTAURO na osnovi naravnega hidravličnega apna je pomembno prispevala k restavriranju zidanih konstrukcij katedrale.

Katera druga merila so vodila k izbiri malte Planitop HDM Restauro?

Eden od pogojev je bila uporaba hidravličnega apna. Dejstvo, da je ta izdelek narejen na osnovi naravnega

hidravličnega apna in eko pucolana, je zagotovo imelo pomembno vlogo pri izbiri. Prav tako je bilo treba zagotoviti

združljivost z mavcem, saj se je, kot sem že omenil, ta material uporabil tudi v stikih. Poleg tega so bile zelo cenjene tudi dolgoletne izkušnje, ki jih ima Mapei na področjih restavratorskih del in konstrukcijskega utrjevanja. Mapei je dokazal, da so bili njegovi materiali preizkušeni, da so bili podvrženi različnim testom, da imajo tudi certifikate za svojo trdnost ter da ne gre le za zračne apnene malte, ki so jim preprosto dodali vlakna. Poleg malte PLANITOP HDM RESTAURO je Mapei dobavil tudi sidra v obliki črke L iz steklenih vlaken, ki so jih uporabili na območjih, kjer je obstajala bojazen, da imajo kamni nevidne notranje razpoke, kar se je pokazalo ponekod z jedrnim vrtanjem. Sposobnost enega podjetja, da zagotovi več rešitev, je bila zelo cenjena, tudi zato, ker je kazala na večje izkušnje na področju restavriranja in konstrukcijskega utrjevanja. Nenazadnje je odigrala ključno vlogo tudi prisotnost Mapeievih tehnikov, ki so prišli opravit testiranja na lokacijo. Njihova podpora, strokovno znanje in razpoložljivost so bili odločilni pri izbiri najprimernejših materialov. Dejstvo, da so materiale pripravljali ljudje, ki so materiale dobro poznali, je na primer povečalo konkurenčne

prednosti pred drugimi izdelki. Poleg tega so Mapeievi strokovnjaki izvajalce tudi usposobili za pravilno uporabo materialov.

Torej so izkušnje italijanskega podjetja in italijanskega arhitekta ter profesorja odigrale pomembno vlogo. Od kod te izkušnje in kako jih dojemajo v Franciji, zlasti tisti, ki so sodelovali pri obnovi Notre-Dame?

Izkušnje Italije na področju restavriranja in konstrukcijskega utrjevanja so vsekakor bogate in so posledica dejstva,

da so morali naša država in naši strokovnjaki zaradi potresov in velikega števila spomenikov v državi razviti znanja, ki drugje niso tako poglobljena. To vključuje tudi proizvajalce, ki morajo dobavljati materiale, skladne s temi posebnimi predpisi.

Je delo na stavbi s tako dolgo zgodovino imelo še kake druge težave?

Kot sem že omenil, je bila že pri prvih analizah ugotovljena dobra stabilnost konstrukcij, kar je posledica strokovnega znanja tistih, ki so gradili katedralo. Temeljno je bilo na primer delo Eugèna Viollet-le-Duca, ki je po poškodbah med francosko revolucijo izvedel dela obnove in utrjevanja ter vstavil številne železne verige, s katerimi je povezal različne obodnem zidove, celo znotraj zidov. Zaradi teh posegov so bili premiki nosilnih konstrukcij, ugotovljeni po požaru, razen

škode, ki jo je povzročil požar, zelo majhni. Poleg tega je bilo pomembno zagotoviti, tudi zaradi zavarovalnic, zanesljivost posegov konstrukcijskega utrjevanja. Sistem, ki smo ga danes navajeni uporabljati za zagotavljanje stabilnosti novih stavb, je sistem konstrukcijskih izračunov in virtualnega modeliranja, ki pa za zidane stavbe s stoletno zgodovino ni

preveč zanesljiv, saj lahko zaradi negotovih predpostavk o mehanskem obnašanju uporabljenih materialov in programov daje tudi nasprotujoče si rezultate, kar italijanska zakonodaja dobro povzema. Italijanski standardi namreč priporočajo zelo previdno uporabo teh virtualnih metod in v primeru del na zgodovinskih stavbah zahtevajo opisno poročilo o

predlaganih rešitvah, ki naj upošteva dejansko obnašanje skozi stoletja. Prav z namenom, da bi konstrukcijo povrnili v stanje pred požarom, je bila sprejeta odločitev, da se naredi zaščita z malto, kot je PLANITOP HDM RESTAURO, ki se je zdela najprimernejša za povrnitev debeline in trdnosti prvotnih obokov.

Odločitev za »prenovo v prvotno stanje« torej niso narekovali le estetski, umetniški ali načelni premisleki, temveč tudi funkcionalne zahteve, vključno s stabilnostjo stavbe.

Vse vključene pristojne institucije so se strinjale, da mora biti končni videz katedrale čim bolj podoben tistemu

pred požarom. Sprva je predsednik Macron dejal, da bo razpisan natečaj, zaradi česar je zacvetela poplava predlogov,

kar je privedlo do spoznanja, da je to zelo tvegana pot in da je treba oživiti zgodovinsko ikonografijo. Preučili smo tudi možnost, da bi pri Notre-Dame strehe obnovili z jeklom ali armiranim betonom, vendar je bila nato sprejeta odločitev, da se obnovijo tako, kot so dejansko bile prej. Pri lesenih delih je bila odločitev precej preprosta iz dveh razlogov – opravljeno je bilo zelo temeljito zbiranje informacij, pri čemer so uporabili tudi risbe iz projekta Violet Le-Duc in gradbeni dnevnik; poleg tega so rezultati numeričnih pregledov, opravljenih na lesenih konstrukcijah, ki so bili veliko lažji in zanesljivejši od tistih, opravljenih na zidanih konstrukcijah, v bistvu potrdili, da te konstrukcije dobro funkcionirajo tudi ob uporabi veljavnih predpisov. Tako prvotna zasnova z večstoletno zgodovino kot numerični izračuni so torej potrdili

učinkovitost prvotne rešitve in smiselnost izvirne konstrukcije, ki je potrjevala večstoletno funkcionalnost. Pri zidavi je bilo, kot sem že dejal, nekaj dodatne negotovosti zaradi težavnosti in zanesljivosti teoretičnih kvantifikacij stabilnosti. Znano je, da so pri izračunih, ki jih je mogoče opraviti za deformabilnost, pogosto velike razlike med dejanskimi podatki, zabeleženimi v konstrukcijah skozi zgodovino, in podatki, ki jih je mogoče pridobiti z virtualnimi modeli. Ni bilo lahko prepričati vseh vpletenih tehnikov in netehnikov, da bi »zaupali zgodovini« katedrale, vendar nam je na koncu uspelo. Po vsej verjetnosti tudi po zaslugi mnogih italijanskih izkušenj pri obnovi in konstrukcijskem utrjevanju zgodovinskih stavb.

Notre-Dame se je vrnila stabilna, kot je bila nekoč.