Za izvajanje gradbenih del z izdelki na osnovi hidravličnih veziv (npr. cementa) se za nizke temperature štejejo vremenske razmere, če obstaja možnost, da bo v 24-ih urah po izvedbi del temperatura zraka in podlage padla pod 5 °C. Za izdelke na osnovi reakcijskih smol (npr. epoksi in poliuretan) pa je temperaturna meja postavljena še višje in mora biti vsaj 8 – 10 °C. Pri teh je izredno pomembna tudi vsebnost vlage v zraku, ki ne sme preseči 70 %.

V prednosti so izvajalci energetskih obnov fasad, ko v objektu (npr. stanovanjski blok ali šola) že bivajo in je temperatura v njegovi notranjosti vsaj 20 °C. Z zastiranjem delovnih odrov zaradi varovanja okolice kot tudi in predvsem zaradi preprečevanja vpliva vetra in nižjih zunanjih temperatur lahko dela izvajajo tudi pri temperaturah okolice, nižjih od 5 °C, ker je površinska temperatura podlage zagotovo višja od 5 °C.

Zahteve glede specifikacij, lastnosti, proizvodnje, vgradnje in skladnosti betona so zelo natančno predpisane v standar-dih SIST EN 206-1 in SIST EN 1026, zato bomo v nadaljevanju opozorili le na najpomembnejše, ki se dotikajo proizvodnje in izvedbe del pri nizkih temperaturah. V standardih je tako navedena najnižja dovoljena temperatura svežega betona 5 °C pri temperaturah vgradnje nad – 3 °C oz. vsaj 10 °C pri temperaturah pod – 3 °C. Kakorkoli, temperatura svežega betona za vgradnjo ne sme presegati 30 °C. Zaradi tega lahko zelo enostavno zaključimo, da morajo biti vse sestavine za beton v osnovi ustrezno zaščitene pred mrazom. Pri proizvodnji betona uporabljajo za doseganje predpisanih najnižjih temperaturnih zahtev dodatne ukrepe, med katerimi sta najbolj pogosta ogrevanje agregata in dodajanje tople zmesne vode.

V jesenskih in zimskih dneh se ne moremo zanašati samo na vremenske napovedi, ampak je treba dejansko preveriti vremenske razmere na gradbišču. Odstopanja zaradi lokacije so lahko zelo velika.

Pri vgradnji in negi v prvih 24 urah je sreča na naši strani, saj se pri kemijski reakciji cementa (hidrataciji) sprošča toplota, ki »ogreva« sveže vgrajeni beton in zagotavlja primerne temperaturne pogoje za nemoten potek njegovega strjevanja, kar velja predvsem za vgrajene betone v debelejših/masivnejših presekih konstrukcij. Pri tanjših konstrukcijskih presekih je treba po vgradnji še dodatno zaščitno ukrepati z dodajanjem toplotne izolacije ali vsaj ovijanjem s PE folijo. Vsekakor pa je dobrodošlo, da ostane konstrukcija zaopažena čim dlje, ker opaž sam po sebi zagotavlja dodatno toplotno in vetrno zaščito, še posebej, če je lesen. Svoj del pri betoniranju pri nizkih temperaturah pa lahko odigra tudi ustrezen izbor cementa in namenskih kemijskih dodatkov. V ta namen se uporabijo čisti portlandski cementi (oznaka CEM I) visokih zgodnjih trdnosti (oznaka R), ki imajo krajši čas vezave in dosegajo visoke začetne in končne trdnosti.

Namenski kemijski dodatki za zimsko betoniranje (pospešila strjevanja), ki jih v gradbenem žargonu mnogi poimenujejo kar antifrizi, so namenjeni predvsem betoniranjem pri izjemno nizkih temperaturah, tj. nad – 10 °C.

Mapei ima v svojem programu za tovrstno delo dve brezkloridni pospešili strjevanja v tekočini. To sta DYNAMON HAA (doziranje 1,0–3,0 %) za prefabricirane in projektne betone in MAPEFAST CF/L (doziranje 0,75–1,50 %) za transportne in projektne betone. V prahu pa je za isto namembnost na voljo MAPEFAST CF/P (doziranje 1–2 %).

Priprava betonskih mešanic v manjših količinah na gradbišču in njihova vgradnja pri temperaturah, nižjih od 10 °C, je možna z uporabo kemijskega dodatka (pospešila vezanja) MAPEFAST C (doziranje 1–2 %). Naj še posebej opozorimo na to, da gre za pospešilo, ki vsebuje kloride, zato se na gradbišču pripravljene betonske mešanice lahko uporabljajo izključno za nearmirane konstrukcije!