Iz mostu je bila odstranjena asfaltna prevleka in del betona do osnovne, armiranobetonske plošče. Armaturo so izvajalci sanacijskih del s pomočjo žičnih ščetk očistili do kovinskega sijaja.  Celotna konstrukcija je bila pred nanosom sanacijske malte z namenom temeljitega očiščenja oprana z vodo pod visokim pritiskom. Armatura je bila takoj po čiščenju zaščitena z namenskim izdelkom na osnovi cementa s korozijskimi inhibitorji MAPEFER 1K ZERO, ki po osušitvi armaturi nudi zaščito pred rjo, hkrati pa zagotavlja odličen oprijem malte. Reprofilacija manjkajočih delov armiranobetonske konstrukcije je bila izvedena z uporabo hitrovezoče, mikroarmirane sanacijske malte PLANITOP RASA&RIPARA R4 ZERO. Edinstvena sestava malte omogoča nanos od 3 do 40 mm v enem delovnem postopku z enostavno in fino obdelavo površine, ne da bi bilo treba uporabiti dodatne fine malte. Vse obnovljene površine so bile z namenom poenotenja strukture in videza obdelane z dvokomponentno prožno cementno malto MAPELASTIC GUARD ZERO. Ta je bil za zaključno obdelavo izbran zato, ker v debelini le dveh milimetrov nudi armaturi učinkovit zaščitni sloj, primerljiv s tremi centimetri betona.  Z vrhunsko ekipo izvajalcev, skrbno pripravljenim projektom za izvedbo obnovitvenih del in premišljenim izborom izdelkov, ki so bili uporabljeni pri izvedbi obnove, bo tako lahko most, kot že v vsej svoji zgodovini, še dolgo povezoval ljudi.

Skozi zgodovino se je podoba mostu spreminjala. Prvotni most naj ne bi imel ograje, od tod tudi legenda o škofu Leopoldu, ki naj bi leta 1381 padel z mostu in se utopil. Po tem dogodku naj bi most dobil zidano ograjo, ki je vidna na Valvasorjevi in Sopotniški upodobitvi (sliki 1 in 2). Zaradi povečevanja prometa so konec 19. stoletja želeli most razširiti. Načrt je predvidel obojestransko širitev na kovinskih konzolah z novima lesenima hodnikoma in kovano ograjo. Leta 1888 je bila širitev mostu končana, navdušenje pa so, v počastitev 40-letnice vladanja avstrijskega cesarja in ogrskega kralja, »okronali« s preimenovanjem v Franc Jožefov most. Ob začetku vojne, leta 1941, je starojugoslovanska

vojska minirala mostove na vseh ključnih prometnicah, med drugim tudi loško. Na kamnitega so domačini namerno namestili manj razstreliva, zato je bil samo poškodovan in se ni porušil. Sledi popravil z betonom so na kamnitem mostu še vedno vidne na obeh straneh loka kot betonski zaplati z vrisanimi fugami, ki imitirajo vzorec kamnite gradnje. Leta 1974 so prek celotnega mostu izvedli novo armiranobetonsko ploščo in nove pločnike, z robnikom dvignjene od cestišča. Konstrukcija pločnikov je odlita v betonu v ritmu potlačenih lokov, ki sledi ritmu stare kovane ograje.